LETO

LETO

Po letu spet je leto ... Iz obroča
želim. – Kot da še vedno me oči
iskrivo gledajo, ko brez moči
naj tečem, reka razumevajoča.

Ubogam se; verjamem, da bodoča
razkažejo mi leta te poti,
ki najina bila so tiste dni.
A je tišina le vse bolj navzoča.

To upanje je vse še kar imam,
ko ob spominih nate, ki molčiš,
zavedam se: brez tebe več ne znam.

A ti si daleč ... Stran od mene spiš.
Ne veš, da mislim nate in priznam,
ko tisoče mi lučk z neba deliš,

ob letu sem osorej zopet sam.


(Nikita)