TAVANJA

Tavanja.

Ko spomnim se brezdanje bolečine,
ki ziblje naju v kruto valovanje,
pogoltne solza ko vse njih divjanje,
v širjavah te brezumne globočine,
spominov svežih, gore in doline,
brstečih rožic mrzlo stanovanje,
žari nebo, ki móči ti vsakdanje
stezé in te krasi kot dež rastline.
So strah prej uhojena ti pota dneva,
kjer iščeš moč, ki v srcu te ne usliši
in skriva se v ljubezni hladni hiši,
ko se bojiš že lastnega odmeva
in skrita v noč vzdihujoče tliš,
toplote žarkov vase ne spustiš?!

A tavaš v želji, ki v očeh sameva.


(Nikita)