OCEAN

Ocean

Pozna ura tam v zvoniku bije,
zbor žabic poje nam s poljan;
te poznane, spevne poezije
pošiljava ti v tvoj pristan.

Zdej, ko tvoji nežni učki spijo,
ko temna noč jih ziblje v dan,
sladke nej v njih sanje posušijo
solze, ki močijo ti dlan.

Veš, tko čudna pot se včasih zvije
in zgleda težek ti vsakdan;
nej srce od nje ti zdej počije,
sej sonček ni več daleč stran.

Nej te svetle zvezde ne budijo,
nej ne budi te solz vulkan,
nej v srce ti vlije harmonijo
ljubezni najine ocean.



(oči, mami)