POMLAD

Pomlad

Spreminja se v led tvoje sreče izvir,
oblečen le v skalne bregove;
odšla si, da v srcu spokoj ti in mir
povrnil bi šume njegove.

Pomlad diši – kakor še níkdar do zdaj,
nje vonj vse glasneje šepeče;
vre struga oblakov prek tvojih ograj:
mir sile ni vzdržal gromeče.

Deroče je sile razgrnil oblak
po tratah vijolic deležnih,
ko v zori željá se brsteči cvetnjak
razvajal od žarkov je nežnih.

Pogrešam te. V krošnjah razgraja nemir;
ljubezni rotim vse glasove ...
Nevihta, ki misli poganja mi v dir,
razburka jim upa valove.

Razdajaš se v krogu ko tavaš ovir
za v sebi neznane glasove,
suši ko v izžetem ti srcu prepir
pred kratkim še sveže vrtove.

A še bo pomlad prišla taka nazaj,
ki k njej vso mladost te že vleče,
ki v sebi jo nosiš že leta skrivaj
uklenjeno prehrepeneče.

In s tvojim takrat bo svoboden korak
po travnikih stopal razsežnih,
ko mama te klical bo ta korenjak
že v prvih besedah hvaležnih.

V dotikih spoznaval te nežnih.


(Nikita)