ZORENJE

Zorenje

Naj
živi!
Ljubezen ...
Cvetoč obraz
mi otrokov čas,
potopljen, prebuja
in spečo žejo zbuja.
Zato užijem sladki glas ...
Počasi, ko z zadnjimi močmi
kapljaš mi v leta, ki nič več jih ni,
te zlagam v barve, kot mavrico nekoč ...
A pijem te drugače zdaj - kot moč,
ki tečeš mi v izsušen vodnjak.
Pozabljam ... Ti si moj oblak!
Saj v reki mi deroči,
vse dneve in noči
oko prežemaš,
ko napajaš
pojoči
izvir.
Mir ...

Zorenje? Cvetenje?! Ljubezen! - življenje ...


(Nikita)