SRČEK

Srček

Zakaj srce, ki v suši se je vnelo,
s poplavo upanja se utaplja v nič,
v kar bi ljubezen mu osirotelo
razžáril dvignjeni le iz ognja ptič?

Koma ...

Po brezpotjih tava, ki jih ne pozna,
obrazov uprtih vanj ne išče,
z grozo prepoznava, da tam ni doma;
zašel je Srček na bojišče:

nobena zver ne skrije se v večer,
zla ulica več nima mesta,
čas nazaj zvrteni nima takih mer,
ne jata drobnih zvezd, njih cesta ...
– in večna –
Zemlja tega kraja ne premore, kjer
bi smrt mu ne hotela biti zvesta!

Iz oči – v oči ...

Sopiha zimski jelen nad labodi.
Laja smeh prijazni vse noči.
Odjekne strel od lokvanja na vodi ...
Srh se z globočino poroči.

Níhče nič ne vpraša, kamen govori.
Postrešček s sabljo se rokuje.
Glava s pladnja bulji, kot da se bori:
ne za življenje svoje – ampak tuje.

Zadnji boj ...

Grozeče bridka kosa zamahuje,
a upanja ne potepta –
vso dolgo noč, ki dan že zapeljuje,
kjer ptič iz pepela prhuta.

Spomin gori otroške domišljije ...
Želja po življenju še ne umre,
zato nazaj, srce v svoj raj se skrije,
spet kot prej tiktakati prične.

Epilog ...

Ne zvedel bi, kje vse okrog sem blodil,
ko bledo mi je lice močil znòj,
ne iz brezna temnih senc se osvobódil,
če Srček zmagal ne bi – zadnji boj.
...
Se prebudíl še v en nov dan z menoj.



(Nikita)
1995 preživel 21 dni kome