POMLADNI ZVONČEK¸

Pomladni zvonček

Ko mine dan in za njim noč,
ko sveže jutro se nasmeje,
zagledam ga, ki daje moč,
ki ranjeno srce ogreje.

Odkoder vzkliješ, je izvir,
ki žejno ga oko zajame,
ki zime pogasi nemir
iz bilke ene bele same.

Kako močno pozdravljaš svet,
pomlad ko nam prebujaš spečo,
kako si lep, ko brez besed
prinašaš mir, zvoniš za srečo ...

Zdaj vem, da v srcu nisem sam,
saj vedno znova rasteš zame;
v svežini svoji čakaš tam,
kjer dih pogled mi nate vzame.


(Nikita)