Odveza (1.)
Zakaj zazrta v to globoko jamo
zamaknjena v skrbeh tako strmiš;
mar veš, da vsa v lepoti še goriš,
ko mečeš cvet v grob za svojo mamo?!
Podala se na pot je zdaj v osamo,
s sama ni, če tega se bojiš;
pomlad šumlja ji v družbi večnih hiš,
kot da pogrešala bi njeno ramo.
Odveze govorica te premaga,
v očeh odsev popoldanskega žarka,
s tišino ptic ko zliješ se prek praga:
''Imam te rada, moja lepa starka,
ljubezen v meni nikdar ne omaga;
naj v miru tvoja zdaj odpluje barka ...''
Pevci (2.)
Naj v miru tvoja zdaj odpluje barka,
nosila sladko si življenja pezo;
vihar ti zdaj ne bo več stresal jezo,
pehal nič več te prek življenja jarka.
Ostala v mojem srcu si vrtnarka;
sneg tvojih rož cvetočo hrani vezo -
nič manj ni bel kot svetlo solz železo,
ki v črno jamo pada brez preudarka.
Milo ko pesmi pevcev so objele
poslednjič grob, ki vabil je razprt,
sadove mokre so v očeh požele.
Nič manj vesel ni njen zeleni vrt,
opran ko je z oblaka svetle strele;
kot hitrega pogleda mila smrt.
.
Trata (3.)
Kot hitrega pogleda mila smrt
odene v hlad jo trnjevka suhljata,
objema z vseh strani jo njena trata;
še zadnjič kaplja pade v grob odprt.
Cvetočh rožic skriva jo zdaj prt:
odprta vsem so hiše temna vrata,
pomembneža ni zemlja bolj bogata,
ko leže spat kraj nje v mrtvaški vrt.
Noben ni dan napačen in ne pravi,
a vedno prehiti pogovor sila;
besedi se slovesa zoperstavi.
Če nežna bi jo želja prebudila,
poljub najmlajše bi čutila davi;
ne bi je njena roža tam krasila.
...
Vrtnar (4.)
Ne bi je njena roža tam krasila,
v svetlemu če rasla bi očesi,
ki starcu je meglilo pot k slovesi,
v gredicah njunih bi mu cvet rosila.
Postal vrtnar je njenega mračila,
ko sklonjen šel je k njenemu slovesi:
tja, kjer ko združeni bosta telesi,
kjer strtemu več srcu ni zdravila;
tja, kjer se bosta skupaj veselila,
kjer rože bodo rasle spet dehteče,
tam vnuke svetla pot kjer bo vodila ...
kjer zemlja posvečena bo združila
vse, ki prihajamo za njo nesreče;
tam spet se bosta Bogu izročila.
...
Oltar (5.)
Tam spet se bosta Bogu izročila,
izpolnjena obljuba kjer dotoči
prijetnost: ... dokler naju smrt ne loči,
ponižno v enost se dokončno zlila.
Takrat bo večna roža njuna vzklila,
ko tekli bodo nas potoki vroči,
ki pridemo za njima pričujoči,
neurnike togotne rumenila.
Ob letu ko osorej pred oltarje
spomine Jim darujemo odrešne;
rodov ne ukrotimo žal sil viharje.
Vrti se krog minljivosti požrešne,
vsak dokler svoje ne ugleda zarje;
odreši dušo si nadloge grešne.
(Nikita 27.maj - 4.junij 2011)
Zakaj zazrta v to globoko jamo
zamaknjena v skrbeh tako strmiš;
mar veš, da vsa v lepoti še goriš,
ko mečeš cvet v grob za svojo mamo?!
Podala se na pot je zdaj v osamo,
s sama ni, če tega se bojiš;
pomlad šumlja ji v družbi večnih hiš,
kot da pogrešala bi njeno ramo.
Odveze govorica te premaga,
v očeh odsev popoldanskega žarka,
s tišino ptic ko zliješ se prek praga:
''Imam te rada, moja lepa starka,
ljubezen v meni nikdar ne omaga;
naj v miru tvoja zdaj odpluje barka ...''
Pevci (2.)
Naj v miru tvoja zdaj odpluje barka,
nosila sladko si življenja pezo;
vihar ti zdaj ne bo več stresal jezo,
pehal nič več te prek življenja jarka.
Ostala v mojem srcu si vrtnarka;
sneg tvojih rož cvetočo hrani vezo -
nič manj ni bel kot svetlo solz železo,
ki v črno jamo pada brez preudarka.
Milo ko pesmi pevcev so objele
poslednjič grob, ki vabil je razprt,
sadove mokre so v očeh požele.
Nič manj vesel ni njen zeleni vrt,
opran ko je z oblaka svetle strele;
kot hitrega pogleda mila smrt.
.
Trata (3.)
Kot hitrega pogleda mila smrt
odene v hlad jo trnjevka suhljata,
objema z vseh strani jo njena trata;
še zadnjič kaplja pade v grob odprt.
Cvetočh rožic skriva jo zdaj prt:
odprta vsem so hiše temna vrata,
pomembneža ni zemlja bolj bogata,
ko leže spat kraj nje v mrtvaški vrt.
Noben ni dan napačen in ne pravi,
a vedno prehiti pogovor sila;
besedi se slovesa zoperstavi.
Če nežna bi jo želja prebudila,
poljub najmlajše bi čutila davi;
ne bi je njena roža tam krasila.
...
Vrtnar (4.)
Ne bi je njena roža tam krasila,
v svetlemu če rasla bi očesi,
ki starcu je meglilo pot k slovesi,
v gredicah njunih bi mu cvet rosila.
Postal vrtnar je njenega mračila,
ko sklonjen šel je k njenemu slovesi:
tja, kjer ko združeni bosta telesi,
kjer strtemu več srcu ni zdravila;
tja, kjer se bosta skupaj veselila,
kjer rože bodo rasle spet dehteče,
tam vnuke svetla pot kjer bo vodila ...
kjer zemlja posvečena bo združila
vse, ki prihajamo za njo nesreče;
tam spet se bosta Bogu izročila.
...
Oltar (5.)
Tam spet se bosta Bogu izročila,
izpolnjena obljuba kjer dotoči
prijetnost: ... dokler naju smrt ne loči,
ponižno v enost se dokončno zlila.
Takrat bo večna roža njuna vzklila,
ko tekli bodo nas potoki vroči,
ki pridemo za njima pričujoči,
neurnike togotne rumenila.
Ob letu ko osorej pred oltarje
spomine Jim darujemo odrešne;
rodov ne ukrotimo žal sil viharje.
Vrti se krog minljivosti požrešne,
vsak dokler svoje ne ugleda zarje;
odreši dušo si nadloge grešne.
(Nikita 27.maj - 4.junij 2011)
