ISKRENJE

Iskrenje

Še vedno si v drobnih, neštetih rečeh,
ki zaradi njih mi zastane korak;
ponujaš se v pticah, zakriliš mi s streh,
od tam ti sledi le še beli oblak.

Prikažeš se zjutraj, ko umito oko
na travnikih čaka, da spet zažariš,
a z roso na bilkah pobegneš v nebo,
kot da se bližine dotika bojiš.

Čez dan se spet vračaš mi v snopih željá,
ko z žarki nalivaš se v žejen objem,
zvečer mi uideš v brezkončje morjá:
ko v noč se svetlikaš, se tega zavem.


(Nikita)