NAJINA

Najina

Izgubila sva ves širni svet,
ki rasel je v nebo iz pepela;
nihče ne ve, kdaj moj bo spet ...
Tako močno sva ga objela!

Hlad dolgih dni in hlad noči
objema včasih sladke sanje;
ne vem, zakaj tako molči,
odkod se je naselil vanje?!

Bo vetra kdaj potihnil piš
in cvet naselil votel panj,
bo srček čutil, ki v njem tliš,
ko sonce mi pokuka vanj?

Zdaj vem, kaj v meni vre in tli,
ljubezen speča govori,
in vem, če sonce se nasmeje,
da niso sanje. To si ti!

Edina misel, ki še greje ...


(Nikita)