POVEJ ...

Povej ...

Pretvarjam se, da sijem. A zaman.
Sem prepričljiv? Še stih mi ne verjame.
In črka v njem del mene je, priznam.
Naj govori, sprašuje, te objame ...

Povej, če te prebuja, kakor jaz,
ljubezen? S soncem če te še razvaja?
Če to je zmaga, ali je poraz,
ko že zaide, da še vedno traja?!

Je njen dotik potem enak kot prej,
ko se le trudi, da bi lesketala;
trenutek, ki ne mine, še brez mej ...?
Povej. Sva zanj zaman se žrtvovala?

Objemi vse najlepše, kjer živiš,
če že ne zmorem, da bi bil ob tebi —
takrat, ko strah te je, a vem, molčiš,
in se morda pretakaš le še v sebi.

Utrinke štejem. Z mano ti jih štej ...
Morda nocoj boš v njih me prepoznala.
Če me začutiš, če si še brez mej,
takrat bo črka najin stih postala.


(Nikita)