MORJE

Morje

Bo žejno še prijateljstvo premagala skušnjava,
ko polnóč med naju moč ljubezni trosi?
Razpenjena se plima sreče z nama poigrava;
v noč z valovi južni veter barko nosi ...

Lučka izginja v morsko dlan – vse je bolj obala stran.

Preveč, v vrtincu belo jadro je razpeto.
V jesenski veter tuli zver, obrača ga v orkan,
gasi scefrano platno od ljubezni vneto.

Valovje upanja v čeri lupino razmetava,
ko ubožica oblak za pramen prosi,
a čar noči skrivaj požira tok, ko tja veslava,
kjer naivnih let bridkost se sveti v rosi.

Roka stisne roko v bran – komaj viden je pristan ...

Deset in več je v večnost angelov odeto
s tančico plahega nasmeha, ki morda zaman
zapluje z ladjico v še eno bežno leto.


(Nikita)