POGLEJ

Poglej

Čeprav si skrita v tisočih stvareh,
ki lesketajo se mi v te vrstice,
objemam hlad, pogrešam te v očeh.
Ne vem … Razumejo me le cvetlice.

Le te molčijo — govorijo hkrati,
ko družbo delajo mi to pomlad,
poskušajo uganko razvozlati:
zakaj nihče, nihče me nima rad?!

Poglej, če rastejo ob njih zidovi
si ne zapirajo med sabo vrat;
cvetočih poigravajo valovi
smehljaje se, čeprav dišé v prepad.

Pogrešam te, nikomur ne priznam.
Mar zapustila si me že za vedno?
Ko me dušiš, ljubezen, naj hlastam …
A za teboj hlastati, vem, je vredno.


(Nikita)