Povsod je mir, ko noč stopi se v dan, (1/14)
Razvaja v mraku mi spomine stare ...
Eh! ko s sladkoto bi ne bil utvare
Deklíč v brezupje žalostno vkopan.
Odet bo v Žarke prestol tvojih ran,
Ljubezen večno vlivala mu čare;
Gasil s solzàmi bo napev požare,
Ožemal očke v tèmi zapeljan.
Vedróst teh not gorja ne opraviči,
So globje v srcu želje zakopane ...
En tvoj nasmeh jim brajde ocvetliči.
Bridkóst zakrivaš, če te prizadane
Lepota rož, morjá prepolni griči ...
Odkriva spanec mi glasove znane.
Odkriva spanec mi glasove znane; (2/14)
Čistost deklet, ki v tiho doživetje
Ekvatorja pomladi skriva cvetje,
Molčeče vpije prek grobov poljane.
So slišale pomladi jih prostrane,
A dolga zima skriva jim poletje:
Nihče ne mara v toplo jih zavetje.
Je v lastovkah še moč? Srce ne ugane.
A vem, da vrnejo se nekatere!
Nikar ne stresaj sestrice nabrane;
Iskale bodo očke vse večere.
Le kje so vse? Bile so ti predane.
Obrisat jih, prikrivat - ni namere;
Greh skrivat bil nočem bi solze slane!
Greh skrivat bil nočem bi solze slane, (3/14)
Ljubezni žar ko si poti izbira;
Edini vir, ki iz srca izvira
Ječi glasnó, če v prsih ti ostane.
Naj govorijo z lic mi črke dane,
Apel ljubezni če jim pot utira
Resnično tam, kjer jim veselje hira;
A skrit na njih pogled boli, zastane.
Veselo vsakič spet bi praznovale,
Ne vem, zakaj si suho močim dlan,
Imele grenki ples, v očeh bi spale.
Darilo njih obrišem, vržem stran;
A vem, da v tèmi bodo spet sijale ...
Raj kradejo v očeh mi - kot cigan.
Raj kradejo v očeh mi kot cigan; (4/14)
Obale upa, srcu zapeljive.
Drugam se upirajo oči vprašljive,
Igra z valovi pen se ocean ...
Pogled boli, ne skrivam ga zaman;
Razbarval bi mu želje spogledljive.
A premočnó spomine goljufive
Hrabrijo: čakam na tvoj klic vsak dan.
Postajaš kot oblaček v naturi,
Od vseh, prav tebe je zajel orkan;
Zaprla tiho si za sabo duri ...
A ob ognjišču svetim kot prižgan
Bedeči plamen ob tej pozni uri.
Edina moja; šla si zgodaj stran.
Edina moja! Šla si zgodaj stran. (5/14)
Doma so zate stene spraševale;
Ime so tvoje tiho šepetale ...
Ne vem, če bil je šum - korak poznan?!
Tako bi rad povedal, kar ne znam ...
Akordov strune so me zapeljale.
Ko žalostno so pesem brenketale,
Odsev v očesu bil je stenam znan.
Rotim srce, da v stene bi zapelo ...
Enkràt odmev ko seže do Ljubljane,
Sotočje črk s teboj bo zaživelo.
Vodnjak željá v zidovih ne ostane;
En sam akord, da sanje bi ogrelo ...
Še v spanju zate pesmi so mi vdane.
Še v spanju zate pesmi so mi vdane, (6/14)
A zgolj praznina iz mene jih podarja;
Rad videl bi, da jim obsije zarja
Modrino melodij, stopi jim slane;
Takrat ti s sladkim soncem zapeljane
Vlivále glas bi večnega čuvarja,
Omamno moč utapljale viharja,
Jetnícam lačnim pele bi v pristane:
Obhajali tam žarki bi rož čuda,
Saj njihove lepote razsejane
Tolážile bi vsak dan jih brez truda.
A moja žal taječe očke mane ...
Ječanje kdaj premaga v njej spodbuda?
A vem. Ko punček moj - dekle postane.
A vem, ko punček moj dekle postane, (7/14)
Marjetic si bo žlahtnih zanj nabrala,
Ob trganju zvestó jih spraševala:
Rad me ima al ne?! Če mara zanje.
Bogastvo cveta v popku ne ostane,
Ednino vonjev tratam si razdala.
Življenje bi v marjetici iskala -
Izvir moči, ki rumeni orkane!
Daníca v jutru lica če obsije,
Razpeta v spone ko ugledaš dan,
Uveli cvet takrat oblak če umije,
Goreča želja najde svoj pristan,
A lačni iz lepote strun ko pije,
Mladost ji utrga beli cvet s poljan.
Mladost ji utrga beli cvet s poljan, (8/14)
Obale popja, ko sladkóst preplavi;
Čistóst gorjà v nebeški je postavi
Iskál s čolníčem Adam zapeljan.
Valovje sreče spil je tvoj pristan,
Srebále bi oči pogled sanjavi ...
Edinstvena, v omamni si skušnjavi
Hreščanje vihre skrívala zaman.
Tolažbe moč utaplja v prsih gneča;
Edino v kapljah zvezdice žarijo,
Hčeràm okorna jih izpira sreča.
Razgaljene v odmev glasov zaspijo,
A zor trpečih v snu obsije sveča:
Ne vem, zakaj mi spati ne pustijo?!
Ne vem, zakaj mi spati ne pustijo (9/14)
Jetníce tiho vklenjene, prekrasne,
Esej šumenja svežega ne ugasne,
Jezovi jih vso noč ne zadržijo?!
Zaupanje želim da obdržijo
Medéne rime, deklicam prejasne;
Objemajo vas želje blagoglasne,
Čedalje manjkrat nam spregovorijo.
Iskale ste moči dovolj zgovorno,
Ječale so v samoti vam iskrive
Oči ... Zakaj, srce preodgovorno?!
Teši vedróst naj mókrozapeljive
Lahkotnosti, ki vrejo iz vas prodorno;
Ah, bistre sestrice te ljubeznive ...
Ah! bistre sestrice te ljubeznive ... (10/14)
Ljubezni starševske so lačna lica
Grulila nam; le drobna golobica
Enkràt je pela, da so nalezljive.
Zakaj očem tako so neukrotljive?
Ednino spremeni v dvojino ptica.
Lahko dar štorklje ozlati novica;
Enaka, kot so želje spogledljive.
Ne vem, zakaj še iskrica prižgana
Ima tak lesk, da upanje tajijo:
Hotele slišati bi glasek ''Mama!''
Jaz vem, zakaj mordá tako bleščijo,
Amorjevih je puščic sveža rana:
So res edini žarki, ki v njih tlijo?
So res edini žarki, ki v njih tlijo, (11/14)
Kali pogled puhteč ko jim zvijača,
Razum megli ko sladka jim pogača,
In na Golgoti v miru ne zaspijo?!
Vso noč na smrt ko utrujene bedijo,
Anóreksija jim - pohotna kača,
Ječanja tihega nikdar ne plača:
Oh ... Sile Angelov jo le ukrotijo!
Zato odstrite Jim nebeška vrata,
Ljubezni lačne, deklice prežive,
Objame dobrih misli naj jih jata ...
Preveč oči prosojno sramežljive
Oprala reka je skrbi bogata:
Te kaplje - luč noči - nepremagljive.
Te kaplje, luč noči, nepremagljive; (12/14)
Eksplozije, ki nič jih ne prepreči,
Lebdijo nemo, kličejo po sreči,
Občutek imam, da so neúbranljive.
Svobodo iščejo si te igrive
Oblakov polne v rožici cveteči,
Leskêt ki v srcu strah jim razčloveči,
Zlata prevredne očke vprašljive.
Pomladi s pušeljcem bi praznovale,
Obzorja rožic, ki molče dehtijo,
Ganljiv odsvit jim jutra bi razdale ...
Lej! vigredi, ki v njih zažuborijo,
Erinijam zlo moč bi zapeljale,
Jezovi divjih rek ne ukrotijo!
Jezovi divjih rek ne ukrotijo (13/14)
Izvira, ki se s hčerko pogovarja,
Molče ko v mlado gnezdo zdaj podarja
Akróstihe, kjer tiho žuborijo ...
Skrivnostne naj besede prebudijo
Vgrajeno moč notránjega viharja;
Ej, le odkod tu v meni si ustvarja
Tišina pot, kjer misli se podijo?!
Osorej utrne želja se ognjena;
Gori en sam trenutek spèv vnetljive,
Razdaja žarke večnega plamena ...
Enako svetle so oči prežive,
Ljubezen iskric vetru prepuščena;
Oči objemajo jih ubogljive.
Oči objemajo jih ubogljive: (14/14)
Borijo zate večni se Bogovi;
Samo, da jih dosežejo glasovi -
Izpolnijo ti želje neusahljive.
Jetník postal sem note darežljive,
A nisem ujet, kot ujeti so grobovi,
Nikar ne jokaj sama za zidovi ...
Iskala bova note neumrljive.
Postala pesem iz sŕca si zapeta,
Rodila v sreči bel si tulipan -
Enákonočje, ki pomlad obeta.
Lovim zarana žarek z luno vtkan,
Emona z lučko k srcu je pripeta,
Povsod je mir, ko noč stopi se v dan ...
Žarki (epilog ) .
Povsod je mir, ko noč stopi se v dan,
Odkriva spanec mi glasove znane;
Greh skrivat bil nočem bi solze slane:
Raj kradejo v očeh mi - kot cigan.
Edina moja! Šla si zgodaj stran.
Še v spanju Zate pesmi so mi vdane ...
A vem, ko punček moj dekle postane,
Mladost ji utrga beli cvet s poljan.
Ne vem, zakaj mi spati ne pustijo,
Ah! bistre sestrice te ljubeznive:
So res edini žarki, ki v njih tlijo?!
Te kaplje, luč noči, nepremagljive,
Jezovi divjih rek ne ukrotijo -
Oči objemajo jih ubogljive ...
.Transverzalna pot ...
(prolog)
Kdor uzre prekletega hribovja cvet,
kjer noč v dan brez žarkov se prepleta,
slovenska v njem bi ta častil dekleta,
znal rodovom nagelj bi rdeč pripét!
(Nikita ... sobota; 9.april 2011 - torek; 15.maj 2012)
