OBJEM

Objem

Ne vem, če smem želeti si očeta,
ko srkam v pesem ta pomislek bežen,
če smem besede drugega hvaležen
izbrati si ...? Je greh – kot greh dekleta;

dekleta, ki še vedno si obeta,
ko išče v sinu, s solzo obeležen,
si košček sreče, skorajda nadležen,
ker so s časovjem ju prekrila leta?!

Me le še upanje objèma druži
z nekom, ki se zateka pod kostanje?
Da kdaj začutil bi, da si zasluži,

kljub temu, da njegovo praznovanje
le še ob grobu si otrok in luži
gorja v nekrivo utaplja se iskanje

– le odpuščánja sebi – ne kesanje.


(Nikita)