V VRTINCU

V vrtincu

Razlivam se, a iz struge ne odteče,
kar združilo bi najini imeni
pred Bogom ... Mar srce več ne verjame
v ljubezen, ko se enkrat ji odreče,
da sem zavrgla nerojeno v meni,
kar je živelo zanj in samo zame?!
A zdaj me peče, zdaj me v duši gloda,
ko noč in dan, od vzhoda do zahoda,
v samoto skrivam čustva izgubljena,
ki vame vpijejo, kot moč nobena.

Je vera ženske res tako ranljiva,
da raje skrila sem, kar ni mogoče,
kot da utopim se z njim ― mar ne zaslužim
si? v reki upanja, vedoč da skriva
sotočje mi vrtinec, ker kot oče
ljubezni nama dal ne bi ... Naj združim
moči, ker si želim le prenočišče,
ki v morju svitanja svetlobo išče;
čeprav sem sleherni čakala dan,
da me obišče z žarki; a zaman.

Le drug od drugega vse bolj sva stran.


(Nikita)