HRAST

Hrast

Poglej na hribu ga junaka!

Življenja njivo je oral,
kuštrávem vetru se smejal,
staróst je skrival, jo spoznal;
vabila mavrica ga taka,
ki v njej se skrita moč pretaka.


Ponosen hrast razširi veje ...

Odejo z listjem je postlal,
jo s senco krošnje zapeljal,
v viharnem dežju varoval;
dobrota njena zdaj ga greje,
pomladni žar se v listih smeje.


Ljubezen večna je kot morje!

Hrib Oltar je v vetru jezen,                  
hrast kljubuje mu železen,
v letnicah zori ljubezen;
že hrapavost pozna se skorje,
vse širše njuno je obzorje.


Modrosti hosta se zamaje ...

Življenje mine polno sanj,
a pride čas, ko hrast bo panj,
ko listja je vse manj in manj.
Zletijo ptički v tople kraje,
vihar hudobnik križ mu daje.


Takrat jo zdrami blisk, grmenje!

Zbudi nevihte nočne stok,
zasliši v vetru šum in pok,
orjaški smeh jo pahne v jok.
Potihne v krošnji šelestenje,
zavija s hriba le šumenje.


Spominja hrib na stare veje ...

Cvetoča krošnja polna las,
raznaša s hriba listje v vas,
povrne plod njegov spet čas;
tam v veter stari hrast se smeje,
košato moč v pomlad razseje.


(Nikita)