PTICA

Ptica

Sem mislil, da si sonce,
ki zame vzhaja in žari,
ko čutil sem ob tebi vse,
kar zdaj tišina govori.

Sem čutil, da si veter,
ki z jato kril se zaroči,
a včasih ptica na večer,
razkriljena od žalosti.

Sem sanjal, da si morje,
ki zame noč in dan šumi,
in moj da si poseben val,
ki se v sipino izroči.

Sonce je zakril oblak,
nič več ljubezen ne šumi.
In morski zrak nič več ni tak,
ki nese ptico k večnosti.

Zdaj le še s krili govoriš ...
Jesen odpihnila je maj.
Brez mene v jato zdaj letiš:
s seboj prepiram se – zakaj?


(Nikita)