Ta sreča! Kot polžek se skriva v hiši ...
Je zvita in zlepa se ti ne pokaže;
če rad bi podkupil rožičkove straže,
obrne ti hrbet. Še joka ne sliši!
Brez sreče je svet tako čudno drugačen,
še dan, ki se smeje, izgleda oblačen;
povsod se potika, rožlja naokrog,
nečimrno skriva svoj barvni brlog.
Ko zdi se, da končno še tvoje prgišče
napolni z izvirom bogate moči,
ožame te v slapu nesrečnih skrbi:
napolni prežejnim očem skrivališče.
Pa vendar ... Ko enkrat v očeh ti zasije,
podžiga te kakor žareči vulkan;
je mirna in topla v srce če se skrije,
a bruha v neznanskih močeh ti na dan.
(Nikita)
