DEKLE

Dekle

Ozira nedolžno se rožica v svet,
jezero nje zvezd je plesišče.
Svetlečih izvirov ji moč ni preštet.
Čebelica s cveta obleta nov cvet,
z vetrovi pristan svoj si išče,
njen travnik je barvno krmišče.

Sladkobe žal med ne zaseje.
Dišeča je cvetka čakala zaman
brenčelico s trat in zelenih poljan;
visoko cvetoče so veje,
kjer sonček sadove ogreje.
Ostala je lačna brstečih dvoran.

Oh! čmrlj nesrečni, zakaj si deklet
poiskal najtanjše cvetlice,
zakaj si prav njih zaželel si vzet,
jih zvabil v samotne stezice?
Kaj upa njih skromnega moreš ne ujet,
žarele za pramen bi sreče;
njih rosno oko komaj šestanjsto let
utaplja plamene taječe.

Obtežil zakaj si cvetove deklet,
mladosti njih polno veselje,
opojni ves sladki popil si njih med,
ukradel zakaj si jim želje?!
Zaplavaj na vetru, zasej svoj pogled
po tratah, kjer rožic kipečih
premore kaj svet si ponosnih deklet -
cvetove nahrani prosečih!

Želi prav vsaka od njih si živet,
še drobna je v barve odeta,
v cvetoče darove zdaj hoče verjet,
prav v vse, kar življenje obeta.
Odleti nečimrni čmrlj zaklet!
Ljubezni odmev naj ujame.
Poljub bela rožica sanja sprejet,
v objem še iskreni verjame.

Venečo ko bilko zagledaš ihtet,
želi če krog sebe si mira,
otožen če v sanje zazrti pogled
dekle že nemočno upira;
takrat bi jo moral toplo le objet,
pritrdit lepo, da še sije;
nikar, da naj solzic ne skrije ...
Z vsem srcem želiš, da nazaj jo sprejet!

(Nikita)