KO TEBE VEČ NE BO

Ko tebe več ne bo, še travnik bo prijazen

in pot bo spraševala, ko polžek bo sopihal,

kdaj šel boš spet po njej? Ne ve, da sva narazen.

Da svež na novi poti svobodno si zadihal.

Ko tebe več ne bo, bo lice spraševalo

kam šel je moj nasmeh? In sled me bo izdala,

ki nisem vedel zanjo, da sonce je premalo

dokler sem te imel; se v kapljici smehljala.

Povedati ji hočem: ''Lahko je pa zgolj sreča

dovolj, da se izjočem'', saj vem, da nisva kriva,

če greš po svoji poti kot srnica molčeča,

ki mimo polžka stopa še vedno vsa igriva. 4.8.2018 (mojemu Alyxu)

SPET ENO LETO ...

Ne vem, če veš, da moj si svet,

kot je po blisku le še grom.

Ostani malo še nocoj

še predno zapustiš me spet,

saj me razjeda grenek dvom.

Pogovor. Pravzaprav šepet ...

S tišino le prekrit tvoj dom.

Kako lepo je tu ... Postoj!

Spet eno leto boš le cvet?

En listek, veš, ob tebi bom.

Nikita

Jesen

 Jesen

Risal bi trave in črtal sled ptice,

hodil med skalami, vonjal cvetlice,

dihal bi zoro, ko zmoti jo sonček,

v spominih ti z ustnic ukradel bombonček.

Sladkal bi se s šumom jesenskega listja,

občutIl odseve žareče kot iskra

in ne bi me slišala rosa na kapi,

ko vrisk bi razjokal po srčni se grapi.

Razgrnil pogled bi skoz’ pajkovo mrežo,

ošvignil s pogledom bodečo bi nežo,

v šumeči objem bi skril se pod slap,

skrivaj bi ti šepnil kako te imam rad!

A ti bi preslišala vroči klepet,

ker v barvnih je črtah jeseni ujet.

Brez mene si šopek svetlobe nabrala -

le pramen zastonj sva jo skupaj čakala.

N.

LETO

LETO

Po letu spet je leto ... Iz obroča
želim. – Kot da še vedno me oči
iskrivo gledajo, ko brez moči
naj tečem, reka razumevajoča.

Ubogam se; verjamem, da bodoča
razkažejo mi leta te poti,
ki najina bila so tiste dni.
A je tišina le vse bolj navzoča.

To upanje je vse še kar imam,
ko ob spominih nate, ki molčiš,
zavedam se: brez tebe več ne znam.

A ti si daleč ... Stran od mene spiš.
Ne veš, da mislim nate in priznam,
ko tisoče mi lučk z neba deliš,

ob letu sem osorej zopet sam.


(Nikita)

POGLEJ

Poglej

Čeprav si skrita v tisočih stvareh,
ki lesketajo se mi v te vrstice,
objemam hlad, pogrešam te v očeh.
Ne vem … Razumejo me le cvetlice.

Le te molčijo — govorijo hkrati,
ko družbo delajo mi to pomlad,
poskušajo uganko razvozlati:
zakaj nihče, nihče me nima rad?!

Poglej, če rastejo ob njih zidovi
si ne zapirajo med sabo vrat;
cvetočih poigravajo valovi
smehljaje se, čeprav dišé v prepad.

Pogrešam te, nikomur ne priznam.
Mar zapustila si me že za vedno?
Ko me dušiš, ljubezen, naj hlastam …
A za teboj hlastati, vem, je vredno.


(Nikita)

SOTOČJE

Sotočje

Preveč to noč je skrhanih besed,
ki v drug si drugega žele naročje,
a brez moči, da bi predrle led,
ki lesketa se v najino sotočje.

Preglasen molk, ki skoraj zbuja dvom,
da ne stojiva več na istem bregu,
nocoj odmeva v tako prazen dom
s tišino koščkov zmrznjenih v snegu.

Le droben žarek bo morda dovolj,
čeprav skrivaj želim si tvoj dotik,
da nema kapljica utrinkov steče,

spregovori namesto naju bolj,
kot drobnih, lepih, tisoč sto razlik,
ki so preplavile sotočje sreče.

Ne ti, ne jaz — nihče spet nič ne reče.


(Nikita)

POVEJ ...

Povej ...

Pretvarjam se, da sijem. A zaman.
Sem prepričljiv? Še stih mi ne verjame.
In črka v njem del mene je, priznam.
Naj govori, sprašuje, te objame ...

Povej, če te prebuja, kakor jaz,
ljubezen? S soncem če te še razvaja?
Če to je zmaga, ali je poraz,
ko že zaide, da še vedno traja?!

Je njen dotik potem enak kot prej,
ko se le trudi, da bi lesketala;
trenutek, ki ne mine, še brez mej ...?
Povej. Sva zanj zaman se žrtvovala?

Objemi vse najlepše, kjer živiš,
če že ne zmorem, da bi bil ob tebi —
takrat, ko strah te je, a vem, molčiš,
in se morda pretakaš le še v sebi.

Utrinke štejem. Z mano ti jih štej ...
Morda nocoj boš v njih me prepoznala.
Če me začutiš, če si še brez mej,
takrat bo črka najin stih postala.


(Nikita)