JUTRU

Jutru

Ko v prazno jutro prebudim se sam,
ne vem, če skromna želja je dovolj,
da zadržim te še; čeprav ne znam.
Privajam se na to. Vse bolj in bolj.

Lepo čutiti je, ko z zoro vzhajaš ...
Ob njej žari spomin na tiste čase,
ko nisem slutil, da se mi razdajaš,
vsak dan, večer, a slep. Zagledan vase.

Pogrešam te, čeprav si vedno tu;
vsak dan, se zdi, brez tebe bolj sem trezen,
in rad te imam, prišepnem brez sramu,

če z mano več ne čutiš, nisem jezen;
še vedno me očaraš! Kljub vsemú.
Je tem besedam še izraz ustrezen:

ga zamolčim ali priznam? — Ljubezen.


(Nikita)