KO TEBE VEČ NE BO

Ko tebe več ne bo, še travnik bo prijazen

in pot bo spraševala, ko polžek bo sopihal,

kdaj šel boš spet po njej? Ne ve, da sva narazen.

Da svež na novi poti svobodno si zadihal.

Ko tebe več ne bo, bo lice spraševalo

kam šel je moj nasmeh? In sled me bo izdala,

ki nisem vedel zanjo, da sonce je premalo

dokler sem te imel; se v kapljici smehljala.

Povedati ji hočem: ''Lahko je pa zgolj sreča

dovolj, da se izjočem'', saj vem, da nisva kriva,

če greš po svoji poti kot srnica molčeča,

ki mimo polžka stopa še vedno vsa igriva. 4.8.2018 (mojemu Alyxu)