POEZIJA

POROKA

2012-03-09T13:14:00.006-08:00

Poroka

Ko dan obišče zlat večer,
se noč objame z naravo;
ob luni utripajoča hčer
pripelje jutro na zabavo.

Tam sonce rosi se pridruži,
povabi meglo za spremljavo,
aplavz od sapice prisluži,
ko žarek poroči se s travo.

(Nikita)

ZVONČEK¸

2012-03-07T02:37:00.008-08:00

Zvonček

Ko mine dan in za njim noč,
ko sveže jutro se nasmeje,
zagledam ga, ki daje moč,
ki ranjeno srce ogreje.

Odkoder vzkliješ, je izvir,
ki žejno ga oko zajame,
ki zime pogasi nemir
iz bilke ene bele same.

Kako močno pozdravljaš svet,
pomlad ko nam prebujaš spečo,
kako si lep, ko brez besed
prinašaš mir, zvoniš za srečo ...

Zdaj vem, da v srcu nisem sam,
saj vedno znova rasteš zame;
v svežini svoji čakaš tam,
kjer dih pogled mi nate vzame.

(Nikita)

NAJINA

2012-03-05T05:32:00.005-08:00

Najina

Izgubila sva ves širni svet,
ki rasel je v nebo iz pepela;
nihče ne ve, kdaj moj bo spet ...
Tako močno sva ga objela!

Hlad dolgih dni in hlad noči
objema - včasih sladke sanje;
ne vem, zakaj tako molči,
zakaj se trudi zlesti vanje?!

Bo vetra kdaj potihnil piš
in cvet naselil votel panj,
bo srček čutil, ki v njem tliš,
ko sonce mi pokuka vanj?

''Že vem, kaj v meni vre in tli",
ljubezen speča govori,
''in vem, ko sonce se nasmeje,
da niso sanje - to si ti -
edina misel, ki še greje.''

(Nikita)

MREŽA

2012-03-04T05:44:00.035-08:00

Mreža

Ne slišim ...

Kaj? Golov že do zdaj?
Rojen sem v kopačkah
zabil jih tristo vsaj!

Ko z belim dresom zmaga diha -
poraz ko progastim se že nasmiha:
takrat, ko rezultat = 4:5,
nabito poln ko je stadion razgret,
a tekma že zahaja, le strel me osvobaja.

Pavliha ...
Tabla polna mojega imena!
Pisk ... Odmev ozvočenja označi:
''Mreža belih vsa je prestreljena'',
srečni progastih so navijači.

Na tribunah val ...
Namesto, da bi kaj podal,
sem žogo spretno zadržal,
skrivaj jo v lastni gol poslal.

Ne reši več vratarja preža,
ko se za njim zatrese mreža :)
Zakaj bi tekal, se dajal,
da vsak vratar bi se me bal?!

(Nikita)

OREL

2012-02-25T04:14:00.013-08:00

Orel

Neustrašni - tvoj odriv in hlad,
ki s police žene te v daljavo,
prek robov previsa seže,
kjer okušaš svoj nesmrtni slad,
ko pod Ponce, v globino vrtoglavo,
ti strupen pogled priveže ...

Moč, ki strah je ne preseže!

posvečeno Robiju Kranjcu
(Nikita)

VOLITVE

2012-02-23T10:35:00.003-08:00

Volitve

Le koga naj volim, da brhko telo
ne usahne, ko hranim to dete sladko,
vnemar prepuščena, ko mraz mi strupen
otresa snežinke v veter leden?!

Kot listje raznaša besede plakat,
blaginjo obljublja in novo pomlad ...
A kaj bi z bogastvom, ki sreče v njem ni,
če z njim le izpiram si lačne oči?!

Zaupam le tebi, ki prosiš toplo,
ročice steguješ ki v modro nebo,
le tebi, ki brcaš in kriliš kot lev,
ki uspava le tihi te mamin napev.

Zajela bom z veslom, ki z njim boš veslal,
ki mož ga nekoč spet boš sinu podal ...
Da jadra nasitil bi vetrc izbran,
volila bom - sonce - za naju vsak dan!

(Nikita)

POMOTA

2012-02-12T02:27:00.000-08:00

Pomota

Vse preveč je že snega
(prej sem meril spihan del!),
vsak čas mi bo dovolj vsega -
nisem ga preveč vesel :(

Čeprav je lep in mehko bel,
se mi je v zraku lepši zdel;
ne bom ga kidal dan in noč,
prišla pomlad mi bo v pomoč :)

(Nikita)

BRLENJE

2012-02-06T12:22:00.000-08:00

Brlenje

Nič
ne boli,
ko zagori ti
luč slovesa v večne dni:
ko z njo ostaneš v sebi sam
in si zagrebeš dan v prgišče sanj
ti pot izginja v hrepenečih sencah sveč,
ki v roki bližnjega si iščejo objem proseč
pa vendar, topline stiska ni nič več.
Od vsega, kar si imel,
ostane le še -
plamenček
brleč.

(Nikita)

R.T.M.

2012-02-03T04:54:00.000-08:00

R.T.M.

Spiš ...
Le kdaj
dočakam dan,
da spet povem ti,
kako te rad imam?!
Še dolga noč je vmes.
Zakaj bi čakal dneva kres,
da nemih slišala besed bi ples?!
Da slišala bi - da ne znam -
ljubiti te, ne bolj, ne manj,
kot vsako noč do zdaj
in kot navaden dan,
ki si sledita tja,
do kdo ve kam?!
R.T.M.

(Nikita)

ČAR

2012-02-02T04:15:00.000-08:00

Čar

Praznina ...
Tako molčeč si dar;
kakorkoli te narišem,
sam sem svoj slikar.

Množina ...
Iz sličic koledar
letne čase objokuje;
v srcu je požar.

Dvojina ...
Nerazdružen par;
kakor krila, drug sva z drugim
zaužila čar.

Ednina:
Pozabim te nikdar!
Naj v slovo te še objamem,
boj se več nikar.

Ponoči me obiščeš,
z jutrom prebudiš;
čez dan sva vedno skupaj,
zvečer z menoj zaspiš.

(Nikita)

DAR

2012-01-10T14:39:00.000-08:00

Dar

Kdor iščeš mir;
brez da začutil bi,
kako z jutrom se oglaša ...

kdor piješ luč;
brez da sprejemal bi
večnost, ki jo vsem prinaša ...

kdor bruhaš moč;
brez da občutil bi,
da ljubezen jo prekaša ...

presit od slepih si utvar,
da ptičico, ki v srcu poje,
poslušal bi, ko umrješ star.

(Nikita)

POT

2011-12-27T02:29:00.000-08:00

Pot

Čas gre
svojo pot in jaz z njim;
kot vsi, ki smo še na njej.
Vsak na svoj način sopihamo za njim.
Leta ... So samo še številke, ki jim ni konca -
brezkončje, ki mu težko slediš s hitrostjo koraka;
preveč jih je v izobilju za svetle oči, željne večnosti ...
Sledimo ji drugače in drugam. Z zaprtimi očmi.
V svoji majhnosti pričakovanja jih zato zaprem in
čas raje preštevam v sončnih dogodkih,
ki jih lovim v upanju,
da me ogrejejo
za vnaprej.

Edina!
Mislim nate.
Večkrat. Čutiš?
Sem kot sladkor brez vode;
suh, v kristalih, ki jo čakajo.
Dovolj je že mala solzica, da me stopi.
Takrat si želim, da me popiješ skupaj z njo,
da te nahranim, da se posladkaš
in da ostanem v tebi.
Skrit na varnem
in za zmeraj.
V očeh.

(Nikita)

MIR

2011-12-23T10:39:00.003-08:00

Mir

Objemi

čarobne praznike
izpod pravljičnih dreves;

da v objemu ugasnil bi nemir,
snežink naj belih umiri ga ples,
da stisk teles privabil bi le mir,

ki skrivamo ga vsak v sebi
izza magičnih zaves ...

Molče.

(Nikita)

KLEPET

2011-12-19T10:26:00.000-08:00

Klepet

Glej! osel dvori miši,
ko prosi upajoč,
potihoma vso noč,
naj miška ga usliši.

Nevestina premoč
mu žvižga: "Reci - piši",
tako, da v javni hiši
ponižno riga v noč.

Ah! ti presneta miška;
tvoj interneta med
za osla je kot led,
kjer je telebnil zviška.

Ko snubiš ga v klepet,
je tvoja mala hiška,
kot v Ljubljani Šiška,
zaljubljena - v promet.

(Nikita)

PTICA

2011-12-15T03:03:00.000-08:00

Ptica

Ko gledam skromno ptico,
ki družbo si brez prič,
ko prhuta čez grič,
deli le z cvetlico
kako
v brezkončni spev prirode
razdaja svojo moč ...
še solza nevedoč
želi si te svobode.

(Nikita)

KLAS

2011-12-05T12:09:00.012-08:00

Klas

Ne še ...

Prišel bo čas,
ko razdal se bom med vas.

Takrat moj slavič bo zapel,
pomlad dekleta obletel,
v odmevu gnezda žvrgolel ...

Naglas.

Poet iz perja bo v svet
iz grla pel, da nežen cvet
z dišavo preizkuša,
če travnik ga posluša.

V nočeh.

Brez sebe v njej takrat med vami,
spočit na eni veji sami,
kjer le tišina dan predrami:

zapoje v čas, ko droben klas
nahrani vas.

Molče.

(Nikita)

TEŽA

2011-11-25T08:53:00.000-08:00

Teža

Čeprav nerad, ljubezen ti priznam,
vse tišje ko odmevam: ''Rad te imam!'',
a ti ne slutiš, da težo zlivam stran,
brez te vsebolj sem vate vklesan.

Prižgi mi luč takrat, ko se stemni,
podaj roko, če ugasne sred poti,
objemi me, če mi bo prehladno,
odmev mi vrni, da spal bom v njem sladko.

(Nikita)

TAKRAT

2011-11-10T23:30:00.000-08:00

TAKRAT

Mar
preblisk
je dovolj,
da dojamem
kako si sama,
ko si tu ob meni,
da ujame moč želja,
ki jih skrivava oba,
ko od strahu vzdrhti telo -
ker, ko na skrivaj pogledaš stran,
a praviš, da z menoj ti je lepo,
takrat vem, da nazaj te k meni več ne bo.

(Nikita)

COPATEK

2011-11-01T13:39:00.000-07:00

Copatek

Urar, čevljar, kovač, krojač ...

Kaj nismo mar vsi isti;
vse knjige, zvezki, listi?!
Copatek bi učili,
da čevelj rogovili,
če kratke bo korake,
zazibal v oblake.

Ta svet je kakor svet igrač:

Copatek pridno se je učil,
vso reko znanja je popil -
a vero vanj bi pravo,
če svojo imel bi glavo,
obračal v prid drugače,
kot v klopi trgal hlače.

Življenje nudi čar razgleda ...

Ko vsak si riše svojo smer,
koraka s časom v svoj večer,
copatki pa že stari,
pozabljeni v omari,
nam skrivajo veljave
zdaj starševske postave.

Objem najlepša je beseda!

Drugačen kroj in drug krojač,
sešijeta iz starih hlač
spet želje zanj najlepše
(otrok za njih ne ve še)
in spet copatki v nove
zaplešejo gradove.

Urar, čevljar, kovač, krojač ...
Ta svet je kakor svet igrač;
Življenje nudi čar razgleda,
Objem - najlepša je beseda!

(Nikita)

PRISTAN

2011-11-01T01:41:00.000-07:00

PRISTAN

Poglej me v oči,
mar vsaj ti v njih vidiš, kar v meni tli?
Na tisoče skrbi se zdi, da zase imam,
a ob tebi skrijem jih v eno dlan
in čeprav srce me vleče v nov pristan -
tam oko mi moči drugo dlan.

(Nikita)

TI

2011-10-23T23:00:00.000-07:00

Ti ...

Moje zlato!

S teboj je svet
v dišeč trenutek ujet.

Z mojim srcem se igraš:
ko vame zreš, tako kot znaš,
več ne veš, kaj jemlješ in kaj daš.

Naj potopim se v tvoje oči,
naj spet vse se mi kot prej zazdi,
ko se še nisem spraševal,
dovolj če sem zlata ti dal.

A to zlato ni kar se zdi:
je manj kot skupaj jaz in ti,
ko morje sreče v nama tli.

In žar te sreče ne zbledi,
oddaja iskrice v temi.

In tam si večna ...

Ti.

(moji najljubši - Nikita)

POŽAR

2011-10-18T13:48:00.004-07:00

Požar

''Na pomoooč!''

zavpije zala deklica.
Gasilcu pumpa vliva moč,
da pleza s strmo lojtro v noč;
a v kamrici žal - cev binglja:
"Ni še pritiska, ljubica ..."

Moj vodar:

Nikar odrekaj mi usluge!
Goreča noč, žerjavica ...
iz nje vročina kar bezlja;
solzan od dimne centrifuge
ne maram več ljubezni druge.
Odlikovan boš za zasluge!

Daj, curek ...

Deklič me kliče: "Moj heroj!",
ko čaka name onstran vrat.
Pritisk v ceveh je, kamerat,
ki ji odklepa srček zlat;
zato izkaži se nocoj,
ne boj spustiti se v dvoboj!

Aaauč! ogenj ...

Vse bolj napet je moj život,
ko spod čelade lije pot;
odet v požarno sem opravo
prodrl v dimno razsvetljavo,
kjer sled ljubezni kaže pot -
brizgalna končno zmoči kot :)

(Nikita)

SEJA

2011-10-02T08:23:00.003-07:00

Seja

Glej!

Muha ti presneta,
kaj vse se ti obeta,
ko sredi se sestanka,
primaje kravja danka:

Neee ...

Ja! prav na sred poti,
dišeče ga sprosti;
priskledne lačne muhe
ne čakajo prikuhe :)

Miiir!

Sestanek se prične,
ko čevelj bliža se:
"Naj stopi pač s poti!"
krilatec mu veli :(

Čmok!

Od žmohtnega zaman
prestopi v levo stran,
ko v roju završi:
''Prestopniku drsiii ..."

(Nikita)

IZ DNEVA V DAN ...

2011-09-27T12:19:00.000-07:00

Iz dneva v dan ...

Beseda; -

Kako naj ti verjamem,
ko zate se vnamem,
če spretno lažeš mi iz dneva v dan,
skrbno ko skrivaš svoj obraz neznan;
kot najprijetnejša vonjava,
ki me do mrtvega uspava?!

Življenje; -

iz dneva v dan sem kot cigan,
svoj v njej iskal pristan ...
upijanila skrivaj me je sladkota,
molče ostal sem lačen kot sirota;
a lakota še ne omaga,
še več mi upanja nalaga.

Ljubezen; -

če upanje objamem,
ko tvoj lesket ujamem,
slepila z ognjem me boš iz dneva v dan,
da v strahu le še tebi bom predan;
zaklad bom skril globoko vase,
na grobu mah ga ne prerase!

(Nikita)

RAČUN - i,a ...

2011-09-01T06:44:00.000-07:00

Račun i-a ...

Je sodnik Bog, osel ali pes?

Kdor na račun je psa politik,
mu naziv je mali ...
kot sredstvo za dosego kritik,
revež ima živali.

Te oči ne vidijo lepot;
vsi smo jo iskali ...
goljfiva slepila jih je pot,
slava, nje pokali.

Ob žrešni misli na odprta vrata,
očesa ustvarila sta tata:
ta slepec zdaj je zvest sodniku pes,
drva nosi na ugasli kres ...

Nekje pa mladi kinolog
gradi s toplino svoj si slog,
smeje svoj pleše s psi ta krog:
nikoli
ne čuti do njih biti strog.

Ta čudni, mladi kinolog,
veselje baše v svoj brlog,
igra se igre pasjih vlog,
le v teh je čar opojnih drog;
ne soli
sodnik mu pameti ubog!

Ah! nori, mladi kinolog ...
ne grabi zlatih si zalog,
ne sanja igric sivih vlog,
ne hodi uhojenih jim prog -
prekleto!
noben ne ukroti ga Bog.

Čeprav je nosil z grbom dres,
zaplesal v njem stonoge ples,
sodnik mu še nazdravil vmes;
smehlja se:
''Edini Bog je zame pes!''

Pa kaj hudiča ti je res?!
Tako vse hujši je njih bes,
tam v štali rigajo počez,
trpi ograje trdne les,
oči vrtijo do nebes,
ko poka od zavisti jez ...
- pri priči -
naj me osel brcne, če ni res.

Pojdi se solit, saj ti si vendar - pes!

(Nikita)

SPOMINČICA

2011-08-25T09:46:00.000-07:00

Spominčica

Studenec sladkih bolečin,
kako droban si vsred gora;
odnesi solzo v skalni mlin,
igraj se z njo vse do morja ...

Če tam jo čaka moja roža,
zalij jo z bistrico vodo,
če mesto mene drug jo boža:
v planinah najdem ji slovo!

Oko spregovori naj vroče,
če več ubraniti se ne zna;
kjer zate mi srce ropoče,
mi slap spominčic šepeta:

Razgled je dar gora, višave,
ob sebi vedno imaš kak cvet;
vdihni zrak - oblak dišave,
zavriskaj v gorske rože svet!

(Nikita)

SLIKA

2011-08-15T03:20:00.005-07:00

Slika

Zakaj pogled tako me reže,
ko gledaš nežna, vsa igriva,
zakaj tako v srce mi seže,
če vem, da hudega ne skriva?

Zakaj sprašuješ tako žgoče,
vse dni objemaš me proseče:
mar tvoje vdano upajoče
oko v neskončnost se leskeče?!

(Nikita)

MOČ

2011-08-15T03:15:00.001-07:00

Moč

Spomin živi, če te budi
kot ptiček v gnezdu žvrgoli,
če vre kot snop ljubezni v noč -
nič več ga ugasniti ni moč!

(Nikita)

SONETNI VENEC "Transverzalna pot"

2011-08-01T04:02:00.000-07:00

Povsod je mir, ko noč stopi se v dan, (1/14)
Razvaja v mraku mi spomine stare ...
Eh! ko s sladkoto bi ne bil utvare
Deklič v brezupje žalostno vkopan.

Odet bo v Žarke prestol Tvojih ran,
Ljubezen večno vlivala mu čare,
Gasil s solzami bo napev požare,
Ožemal očke v temi zapeljan.

Vedrost teh not gorja ne opraviči,
So globje v srcu želje zakopane ...
En Tvoj nasmeh jim brajde ocvetliči.

Bridkost zakrivaš, če Te prizadane
Lepota rož, morja prepolni griči ...
Odkriva spanec mi glasove znane.

Odkriva spanec mi glasove znane ... (2/14)
Čistost deklet, ki v ladjici oreha
Ekvator sanja toplega nasmeha;
Molčeče vpije prek grobov poljane.

Skaljene so zelene Očke vdane ...
Al jim budi spomin domača streha,
Ne da bi v njih razgrajala pregreha;
Je v njih še Tvoj odsev? Srce ne ugane.

Ak vanje pot vstopila ni zamere,
Nikar ne stresaj sestrice nabrane;
Iskale bodo očke vse večere.

Le kje so vse? Bile so Ti predane.
Obrisat jih, prikrivat - ni namere;
Greh skrivat bil nočem bi solze slane!
Greh skrivat bil nočem bi solze slane, (3/14)
Lepote žar ko jamica ti zbira,
Edini vir, ki iz srca izvira
Ječi glasno, če v prsih ti ostane.

Naj zablestijo z lic Sirote znane:
Ak rana notranja več nima mira,
Razum ko v njej se s hiranjem prepira,
Ak vdane zbirajo se v oceane.

Veselo vsakič spet bi praznovale,
Ne veš, zakaj potoček zmoči dlan,
Imele grenki ples, v očeh bi spale.

Darilo njih obrišeš, vržeš stran;
A vem, ko v temi bodo spet sijale,
Radost v očeh bi kradle kot cigan.

Radost v očeh bi kradle, kot cigan; (4/14)
Obale upa, srcu zapeljive ...
Darilo Žarkom so boginje Žive
In zlivajo grenkost v ta venec slan.

Popij ta biser! Tvoj je porcelan.
Razvaja dež te reke neusahljive;
Ak siv oblak skrbi preženeš krive,
Hram sreče s harfo Ti ogreje dlan.

Pomlad razgraja s popki v naturi -
Obzorje sreče oblači v orkan:
Zaprla tiho si za sabo duri ...

A ob ognjišču svetim kot prižgan
Bedeči plamen ob tej pozni uri.
Edina moja, šla si zgodaj stran.
Edina moja! Šla si zgodaj stran. (5/14)
Doma so Zate stene spraševale;
Ime so Tvoje tiho šepetale ...
Ne vem, če bil je šum - korak poznan?!

Tako bi rad povedal, kar ne znam ...
Akordov strune so me zapeljale.
Ko žalostno so pesem brenketale,
Odsev v očesu bil je stenam znan.

Rotim srce, da v stene bi zapelo,
Energijo če dahne mi v vulkane:
Sotočje črk da Zate bi slovelo.

Vodnjak želja v zidovih ne ostane;
En sam akord, da sanje bi ogrelo ...
Še v spanju Zate pesmi so mi vdane.

Še v spanju Zate pesmi so mi vdane, (6/14)
A ''božic'' rast veselje ne obžarja,
Razcvet obsije če s Parnasa zarja,
Modrina melodij stopi jim slane;

Takrat bi s sladkim soncem zapeljane
Vlivale glas Apolona čuvarja,
Omamno moč utapljale viharja,
Jetnicam lačnim pele bi v pristane:

Obhajale Čebele bi rož čuda,
Sladkosti bi užile razsejane,
Tolažil topli žarek jih brez truda.

A moja žal taječe očke mane ...
Ječanje kdaj premaga v njej spodbuda?
A vem. Ko punček moj - dekle postane.
A vem, ko punček moj dekle postane, (7/14)
Marjetic si bo žlahtnih zanj nabrala,
Ob trganju zvesto jih spraševala:
Rad me ima al ne?! Če mara zanje.

Brezpotje iz trnja srka pesem stkane
Elegije, ki cvet bo zalivala ...
Žarela v njem bo Tvoja transverzala -
Izvir luči, ki rumeni orkane!

Danica v jutru lica če obsije,
Razpeta v spone ko ugledaš dan,
Uveli cvet takrat oblak če umije,

Grešnica solza najde svoj pristan,
A lačni, iz lepote strun, ko pije,
Mladost ji utrga nežen Cvet s poljan.

Mladost ji utrga nežen Cvet s poljan, (8/14)
Obale popja, ko sladkost preplavi;
Čistost gorja v nebeški je postavi
Iskal s čolničem Adam zapeljan.

Valovje sreče spil je njen pristan,
Srebale bi oči pogled sanjavi ...
Eva v močni, omamni je skušnjavi
Hreščanje vihre skrivala zaman.

Tolažbe moč raztaplja v prsih gneča;
Edino v kapljah zvezdice žarijo,
Hčeram togotna jih izpira sreča.

Razgaljene v odmev glasov zaspijo,
A zor trpečih v snu obsije sveča:
Ne vem, zakaj mi spati ne pustijo?!
Ne vem, zakaj mi spati ne pustijo (9/14)
Jetnice - tiho vklenjene, prekrasne,
Esej šumenja Tvojega ne ugasne,
Jezovi jih to noč ne zadržijo?!

Zakaj svetal okov jim ne zdrobijo
Melodije? Le deklicam so jasne:
Objemajo jih strune blagoglasne,
Čeri viharjev strumnih prebudijo.

Iskale ste moči dovolj zgovorno,
Ječale so v samoti vam iskrive
Očke ... Zakaj, srce preodgovorno?!

Teši vedrost naj mokrozapeljive
Lepotije, ki zlivaš jih spokorno -
Ah, bistre sestrice te ljubeznive ...

Ah! bistre sestrice te ljubeznive ... (10/14)
Ladjevja nočnega ste gromka ptica,
Glasov zadene vas če s strun puščica,
Edine v licih spet ste radožive.

Zakaj, nedolžne Očke ubogljive:
En dan usmiljena vam ni bleščica,
Lepoto v duši skriva vam tančica,
Egida z mavrice ko varje njive?!

Nasad lepot kosila ne bi slana
In cvetja ne - hčeram - ki v njem bedijo,
Hranile če bi iz solz se oceana.

Jaz vem, zakaj v temi tako bleščijo,
Amorjevih je puščic vroča rana:
So res edini žarki, ki v njih tlijo?
So res edini žarki, ki v njih tlijo, (11/14)
Kali pogled puhteč ko jim zvijača,
Razum megli ko sladka jim pogača,
In na Golgoti v miru ne zaspijo?!

Vso noč na smrt ko utrujene bedijo,
Anoreksija jim - pohotna kača,
Ječanja tihega nikdar ne plača:
Oh ... Sile Angelov jo le ukrotijo!

Zato odstrite Jim nebeška vrata,
Ljubezni lačne, deklice prežive,
Odgnan bo smeh iz ust mladosti tata!

Prgišče solz iz veke sramežljive,
Obsije svetlih zvezdic truma zlata:
Te kaplje - luč noči - nepremagljive.

Te kaplje, luč noči, nepremagljive; (12/14)
Eol z vetrovi stresa upajoče,
Lovi po nebu Zate žarke vroče;
Oltar ljubezni spleta darežljive.

Svetlo bi se iskrile Očke žive:
Objemala ne bi jih zrna toče,
Lepot bi skrile ne obupajoče -
Zelene s solz če bi cvetele njive;

Pomladi s pušeljcem bi praznovale,
Obzorja rožic, ki za njih dehtijo,
Ganljiv odsvit jim jutra bi razdale ...

Lej! vigredi, ki v njih zažuborijo,
Erinijam zlo moč bi zapeljale,
Jezovi divjih rek ne ukrotijo!
Jezovi divjih rek ne ukrotijo (13/14)
Izvirov dveh, ki Pegaz ju obžarja,
Molče ko iz bistrih solz jezer podarja
Akrostihe, da v Tebi zazvenijo!

Sirene ko na strunah poletijo;
Viharnik čvrst jim tiho prigovarja,
Eol da s harfo Zate zvoke ustvarja ...
Ti v pesmih venca slavčkov glas budijo.

Osorej utrne želja se ognjena,
Gori en sam trenutek - spev vnetljive,
Razdaja žarke večnega plamena!

En dan ne usliši očke radožive
Ljubezen z Upi v srcu pogašena,
Oči objemajo jih ubogljive.

Oči objemajo jih ubogljive: (14/14)
Borijo Zate svetli se Bogovi;
Sam modri Zevs, Atena - njih glasovi -
Izvir moči narave neusahljive!

Jetnik postal sem note darežljive,
A nisem ujet, kot ujeti so grobovi,
Nikar ne jokaj sama za zidovi ...
Iskala bova note neumrljive.

Postala pesem »Ti« si večno peta,
Razkrit slovensko beli tulipan;
Eliksir za vsa žalostna dekleta.

Lovim zarana žarek z luno vtkan,
Emona z lučko k srcu je pripeta,
Povsod je mir, ko noč stopi se v dan.

Transverzalna pot
Žarki (epilog)
.
Povsod je mir, ko noč stopi se v dan,
Odkriva spanec mi glasove znane;
Greh skrivat bil nočem bi solze slane:
Radost v očeh bi kradle kot cigan.

Edina moja! Šla si zgodaj stran.
Še v spanju Zate pesmi so mi vdane ...
A vem, ko punček moj dekle postane,
Mladost ji utrga nežen Cvet s poljan.

Ne vem, zakaj mi spati ne pustijo,
Ah! bistre sestrice te ljubeznive:
So res edini žarki, ki v njih tlijo?!

Te kaplje, luč noči, nepremagljive,
Jezovi divjih rek ne ukrotijo -
Oči objemajo jih ubogljive.

(Nikita ... sobota; 9.april 2011 - nedelja; 10.julij 2011)

TAVANJA

2011-07-24T12:22:00.001-07:00

Tavanja

Ko spomnim se brezdanje bolečine,
ki ziblje naju v kruto valovanje,
pogoltne solza ko vse njih divjanje,
v širjavah te brezumne globočine,

spominov svežih, gore in doline,
brstečih rožic mrzlo stanovanje,
žari nebo, ki zliva ti vsakdanje
kaplje, ko te krasi kot dež rastline.

So strah prej uhojena ti pota dneva,
kjer iščeš moč, ki v srcu te ne usliši
in skriva se v ljubezni hladni hiši,

ko se bojiš že lastnega odmeva
in skrita v noč vzdihujoče tliš,
toplote žarkov vase ne spustiš?!

A tavaš v želji, ki bisere prešteva.

(Nikita)

"DOKLER NAJU SMRT NE LOČI"

2011-07-23T04:08:00.000-07:00

Barka (1.)
Zakaj zazrta v globoko jamo
zamaknjena v skrbeh milo strmiš;
mar veš, da vsa v lepoti še goriš,
v grob ko mečeš cvet za svojo mamo?!

Podala se na pot je zdaj v osamo,
ne čuti več, kako ob njej drhtiš;
pomlad šumlja v slovo prek večnih hiš,
ko tiho pušča te še zadnjč samo.

Ljubezni govorica te premaga,
ko vajino slovo razglaša Parka.
V tišini solz ji šepetaš prek praga:

''Imam te rada, moja lepa starka,
pozabljena je vseh grenkosti sraga;
naj v miru tvoja zdaj odpluje barka ...''

Pevci (2.)
''Naj v miru tvoja zdaj odpluje barka,
nosila sladko si življenja pezo;
vihar ti zdaj ne bo več stresal jezo,
pehal nič več te prek življenja jarka.

Ostala v mojem srcu si vrtnarka;
sneg tvojih rož cvetočo hrani vezo -
nič manj ni bel kot svetlo solz železo,
ki v črno jamo pada brez preudarka.''

Milo ko pesmi pevcev so objele
poslednjič grob, ki vabil je razprt,
sadove mokre so v očeh požele.

Nič manj vesel ni njen zeleni vrt,
opran ko je z oblaka svetle strele,
kot hitrega pogleda mila smrt.

Trata (3.)
Kot hitrega pogleda mila smrt
odene v hlad jo trnjevka suhljata,
objema z vseh strani jo njena trata;
še zadnjič kaplja pade v grob odprt.

Cvetočh rožic skriva jo zdaj prt:
odprta vsem so hiše temna vrata,
pomembneža ni zemlja bolj bogata,
ko leže spat kraj nje v mrtvaški vrt.

Noben ni dan napačen in ne pravi,
a vedno prehiti pogovor sila;
besedi se slovesa zoperstavi.

Če nežna bi jo želja prebudila,
poljub najmlajše bi čutila davi;
ne bi je njena roža tam krasila.

Vrtnar (4.)
Ne bi je njena roža tam krasila,
v svetlemu če rasla bi očesi,
ki starcu je meglilo pot k slovesi,
v gredicah njunih bi mu cvet rosila.

Postal vrtnar je njenega mračila,
ko sklonjen šel je k njenemu slovesi:
tja, kjer ko združeni bosta telesi,
kjer strtemu več srcu ni zdravila;

tja, kjer se bosta skupaj veselila,
kjer rože bodo rasle spet dehteče,
tam vnuke svetla pot kjer bo vodila ...

kjer zemlja posvečena bo združila
vse, ki prihajamo za njo nesreče;
tam spet se bosta Bogu izročila.

Oltar (5.)
Tam spet se bosta Bogu izročila,
izpolnjena obljuba kjer dotoči
prijetnost: ''... dokler naju smrt ne loči'',
ponižno v enost se dokončno zlila.

Takrat bo Večna roža njuna vzklila,
ko tekli bodo nas potoki vroči,
ki pridemo za njima pričujoči,
neurnike togotne rumenila.

Ob letu ko osorej pred oltarje
spomine Jim darujemo odrešne;
rodov ne ukrotimo žal sil viharje.

Vrti se krog minljivosti požrešne,
vsak dokler svoje ne ugleda zarje;
odreši dušo si nadloge grešne.

(Nikita 27.maj - 4.junij 2011)

SOBA

2011-07-10T08:28:00.000-07:00

Soba

"Zakaj je ni?" Tišina me sprašuje,
"Zakaj le ura v sobi mi prepeva?"
Le sebi dneve, mesece prešteva,
ko nemo moč brezčasja izdihuje.

"Kdo boža me?" zavesa se sprašuje,
Njen sladki glas več v sobi ne odmeva ...
Lepote mreža - uri razodeva,
"Le pajek me še včasih zapeljuje."

Vem, da "Ne spomnim se", boš rekla, "strupa";
prekmalu te odgnal je v neprijazno
široki svet z drobtinico še upa,

ki zobaš vsa jo v strahu neopazno,
molče ko v tihem tavaš breznu hrupa:
se pogovarjam z lepo sobo - prazno.

(Nikita)

ŠIVANKA

2011-07-01T13:46:00.001-07:00

Šivanka

Veselje ni, ki mi oko je vzelo,
ko v svoji roki čutil sem skomine
in ne srce, ki v zarji mesečine
v uklenjenem telesu je goreo;

objem ni tisti, ki življenje celo
pomeni več mi kot vse graščine
in ne njen smeh, ki iz srca ne izgine; -
s katerim upanje bi zelenelo;

s poljubom ne prelijem želj stotero,
ki čiste padajo kot slap v jezero,
in točijo spomine brez prestanka;

ker tvoj nebeški je pogled sladkote
predrl sivo mi nebo grenkote -
zdaj v srčno rano sveti kot šivanka.

(Nikita)

JEČA

2011-07-01T13:34:00.001-07:00

Ječa

Zdaj vem, oči zakaj so ji vesele
pod težo upanja se zaiskrile;
deroče reke so jih napolnile,
pod njimi ustnice so zadrhtele ...

Ah! vem, zakaj so usne zadrhtele,
molčeče sile so jih zaklenile,
pod valom nežnosti so popustile;
srebrne kaplje so bile vesele ...

Ne vem, če v ostrem trnju se budijo,
če rože sreča je zato bodeča,
ker v zemlji skrite kapljice molčijo?

A vem, zakaj izvira tista sreča
kadar gredice v dežju zadišijo:
ker skritih vonjev se razklene ječa.

(Nikita)

STRUP

2011-07-01T08:22:00.000-07:00

Strup

Skalovje Alp, ponos, ki v lica brije,
Ledeno bi razdalo v Kras lepoto;
Odsev morja s snežnikov pil krasoto,
Viharjev moč v njih nikdar ne počije.

Enotnost bratoljune harmonije
Neurje z žic preliva nam s tihoto;
Kranjic oko utaplja v samoto,
A jim TV, omama v slapu sije ...

Stoletni sen očine, ujet v vetrove:
Ak internet oltar ti vklene up,
Matere sin bo uprt v gora zidove;

Evropa, Kina, ZDA v brezup
Verige filmov vpele bi rodove;
Ak prej Slovenke nam ne vzame strup?!

(Nikita)

"DOKLER NAJU SMRT NE LOČI"

2011-06-05T09:12:00.000-07:00

DOKLER NAJU SMRT NE LOČI ...
Barka (1.)
Zakaj zazrta v globoko jamo
zamaknjena v skrbeh milo strmiš;
mar veš, da vsa v lepoti še goriš,
v grob ko mečeš cvet za svojo mamo?!

Podala se na pot je zdaj v osamo,
ne čuti več, kako ob njej drhtiš;
pomlad šumlja v slovo prek večnih hiš,
ko tiho pušča te še zadnjč samo.

Ljubezni govorica te premaga,
ko vajino slovo razglaša Parka.
V tišini solz ji šepetaš prek praga:

Imam te rada, moja lepa starka,
pozabljena je vseh grenkosti sraga;
naj v miru tvoja zdaj odpluje barka ...

Pevci (2.)
Naj v miru tvoja zdaj odpluje barka,
nosila sladko si življenja pezo;
vihar ti zdaj ne bo več stresal jezo,
pehal nič več te prek življenja jarka.

Ostala v mojem srcu si vrtnarka;
sneg tvojih rož cvetočo hrani vezo -
nič manj ni bel kot svetlo solz železo,
ki v črno jamo pada brez preudarka.

Milo so pesmi pevcev ti objele
poslednjič grob, ki vabil je razprt,
sadove mokre so v očeh požele.

Nič manj vesel ni tvoj zeleni vrt,
opran ko je z oblaka svetle strele,
kot hitrega pogleda mila smrt.

Trata (3.)
Kot hitrega pogleda mila smrt
odene v hlad jo trnjevka suhljata,
objema z vseh strani jo njena trata;
še zadnjič pade kaplja v grob odprt.

Cvetočh rožic skriva jo zdaj prt:
odprta vsem so hiše temna vrata,
pomembneža ni zemlja bolj bogata,
ko leže spat kraj nje v mrtvaški vrt.

Noben ni dan napačen in ne pravi,
a vedno prehiti pogovor sila;
besedi se slovesa zoperstavi.

Če tiha bi jo želja prebudila,
poljub najmlajše bi čutila davi;
ne bi je njena roža tam krasila.

Vrtnar (4.)
Ne bi je njena roža tam krasila,
v svetlemu če rasla bi očesi,
ki starcu je meglilo pot k slovesi,
v gredicah njunih bi mu cvet rosila.

Postal vrtnar je njenega mračila,
ko sklonjen šel je k njenemu slovesi:
tja, kjer ko združeni bosta telesi,
kjer strtemu več srcu ni zdravila;

tja, kjer se bosta skupaj veselila,
kjer rože bodo rasle spet dehteče,
tam vnuke svetla pot kjer bo vodila ...

kjer zemlja posvečena bo združila
vse, ki prihajamo za njo nesreče;
tam spet se bosta Bogu izročila.

Oltar (5.)
Tam spet se bosta Bogu izročila,
izpolnjena obljuba kjer dotoči
prijetnost: ''... dokler naju smrt ne loči'',
ponižno v enost se dokončno zlila.

Takrat bo Večna roža njuna vzklila,
ko tekli bodo nas potoki vroči,
ki pridemo za njima pričujoči,
neurnike togotne rumenila.

Ob letu ko osorej pred oltarje
spomine Jim darujemo odrešne;
rodov ne ukrotimo žal sil viharje.

Vrti se krog minljivosti požrešne,
vsak dokler svoje ne ugleda zarje;
odreši dušo si nadloge grešne.

(Nikita 27.maj - 4.junij 2011)

GREDICE

2011-04-23T10:05:00.000-07:00

Gredice

Dehtele so žlahtne, v soncu rumene ...
pogleda bilo ni neznane jim žene,
ki vsak dan si ne bi jih ogledovale,
ki ne bi se v sebi vso noč spraševale:

''Zakaj vse lepe smo, v gredicah zelene,
zakaj smo le mlade tako zaželene ...
zakaj ne cvetimo v pomladih kot prej,
ko dež nas je močil - solze nas poslej?!

Oh! sestre dehteče zakaj ste molčale,
njegovemu srcu ne razodevale,
kako vsa osamljena, mrtva živim,
kako iz oblaka si k soncu želim ...''

Nesrečno ljubezen je cvetka pognala,
fantiča je v svetli večer zapeljala;
lepoto je utrgal, ji greh je storil,
vzel ji svobodo, nesrečen je bil ...

Obhajal gredice okoren možak,
všečni mu cvetki ni stresal navlak,
utrgal mladost je, ljubezen popil,
uvelo je rožo pred vsemi zakril.

Nič več mu nesrečna ni roža dišala,
v drobni je kapljici morje skrivala;
nič več ni dehtela, se soncu smejala,
vse dni ob spominih na fanta jokala.

(Nikita)

TRANSVERZALNA POT

2011-04-09T12:53:00.000-07:00

Sonetni venec
Transverzalna pot ...
.
Kdor uzre prekletega hribovja cvet,
kjer noč v dan brez žarkov se prepleta,
slovenska v njem bi ta častil dekleta;
znal rodovom nagelj bi rdeč pripet!

(Nikita)

BUREK

2011-03-30T10:20:00.000-07:00

Burek

Oh, burek - moja zvesta jutranja pogača!
Želodček moj po tebi se ozira.
Kraljuješ v ranem jutru kot nedeljska krača;
hrustljav okus mi znana pota utira.

Po tebi lačen vsako rosno jutro hrepenim,
saj brez tebe zame več ne vzide dan.
Slan, okusni sir topljivi - kako si ga želim ...
bo s teboj to jutro na prostost pregnan.

Oh, jogurt - tako hladan miriš okuse slane!
Mladost več moja nikdar ne pozebe.
Družbo z burekom mi delaš bele sred Ljubljane ...
mar res ne ubranim več se te potrebe?

Prijatelj, postoj še z mano ti na tej postaji!
Mar moja drža slastna te ne gane?
Bodimo bratje si ob železnih cest ograji,
ko pota utiramo si med Slovane!

(Nikita)

GREH

2011-03-27T10:26:00.000-07:00

Greh

Zakaj mi smeh vdira v sanje,
zakaj le ti mi zlezeš vanje,
in zlatih zvezdic svetla čreda
v snu čarobno naju gleda?!

Spoznala sva, da smeh ni greh,
da sreče ključ ni le v figuri,
kot šum čebel iz listkov treh
na detelji - odklepa duri.

Moč ob tebi vame sije,
objema me kot val viharja.
Plamen, ki se vame skrije,
prebuja tvoja večna zarja.

Spoznala sva, da jok ni greh,
če solza iz srca izvira.
Kot petje čutim ptičkov s streh ...
drget, ki v tebi se prepira.

V divjem vetru si ponosna
kot griva belih rož s poljan;
mladost v očeh žari ti rosna,
ponuja žarek smehu vdan.

Žena moja;
lepo mi biti je tvoj mož!
Vsak dan ubiraš prave strune.
Smejoči cvet si v mestu rož;
sanj sladki greh me spet presune.

Dovoli mi;
da to ostanem vsaj še dan,
ljubezni skusim nikdar konca;
naj zmeraj tvoja nežna dlan
budi me s tabo v svetu sonca.

Želim si, da
odjadram s tabo vsaj do tam,
kjer spev mladosti v skale buta;
oba kot piš od tam drugam
ponese pot iz zvezd posuta.

(Nikita)

ODSEV

2011-03-23T10:31:00.000-07:00

Odsev

Biser na biser nizam dan in noč,
koralde zbrane, moje srčne rane ...
S spomini žgejo znotraj vklesane,
beseda kriva skriva glas pojoč.

Glasov nam toga je človeških moč,
da mila z njih ljubezen žal ne plane;
oklepa školjka zgodbice razdane,
ne da storila bi jim greh vedoč.

Prehitre so oči in zmoti vdane,
če bistra z njih se solza ne ulije,
ko bisere objamejo nabrane.

Srce le tisto je, ki v njem zasije
koralde luč od sonca obsijane.
Odsev, ki skrit je v večne poezije!

(Nikita)

OCEAN

2011-03-19T10:39:00.000-07:00

Ocean

Tiha ura tam v zvoniku bije,
zbor žabic poje nam s poljan,
te poznane, spevne poezije
pošiljava v tvoj pristan.

Zdej ... ko tvoji nežni učki spijo,
ko temna noč jih ziblje v dan,
sladke nej v njih sanje posušijo
solze, ki močijo ti dlan.

Veš ... tko čudna pot se včasih zvije
in zgleda težek ti vsakdan,
nej srce od nje ti zdej počije,
ujame pramen sreči vdan.

Nej te svetle zvezde ne budijo,
nej ne budi te solz vulkan,
nej v srce ti vlije harmonijo ...
ljubezni najine ocean.

(Nikita)

OBJEM

2011-03-02T10:47:00.000-08:00

Objem

Kot riba v ribiču zasnubi strast,
kakor ujame mu oko z brežine,
kot zvabi ga pod led v mrzlo past ...
tako življenje zdrsne kdaj v globine.

Kakor sneg zbudi vse ciklame,
zaprosi ptičkov glas kot mrzli gozd,
žejni plamen kot senik zajame ...
tvoj pogled tako objel je upa most.

(Nikita)

POEZIJA

POROKA

ZVONČEK¸

NAJINA

MREŽA

OREL

VOLITVE

POMOTA

BRLENJE

R.T.M.

ČAR

DAR

POT

MIR

KLEPET

PTICA

KLAS

TEŽA

TAKRAT

COPATEK

PRISTAN

TI

POŽAR

SEJA

IZ DNEVA V DAN ...

RAČUN - i,a ...

SPOMINČICA

SLIKA

MOČ

SONETNI VENEC "Transverzalna pot"

TAVANJA

"DOKLER NAJU SMRT NE LOČI"

SOBA

ŠIVANKA

JEČA

STRUP

"DOKLER NAJU SMRT NE LOČI"

GREDICE

TRANSVERZALNA POT

Sonetni venecTransverzalna pot ....Kdor uzre prekletega hribovja cvet,kjer noč v dan brez žarkov se prepleta,slovenska v njem bi ta častil dekleta;znal rodovom nagelj bi rdeč pripet!(Nikita)

BUREK

GREH

ODSEV

OCEAN

OBJEM

Sonetni venec
Transverzalna pot ...
.
Kdor uzre prekletega hribovja cvet,
kjer noč v dan brez žarkov se prepleta,
slovenska v njem bi ta častil dekleta;
znal rodovom nagelj bi rdeč pripet!

(Nikita)